Saten tkanje
Vezava tkanine, pri kateri so posamezne točke tkanja enakomerno porazdeljene, vendar niso neprekinjene na sosednji preji osnove ali votka. Obstajata dve vrsti satenskega tkanja: saten z osnovo- in saten- z votkom. Je najbolj zapletena od treh primarnih struktur tkanja. Pri satenasti vezavi so posamezne tkalne točke prekrite z nastavki dveh sosednjih osnove ali votka. Površina blaga je gladka in enakomerna, mehke teksture, sijoča ali rahlo teksturirana. Tkanine iz satenskega tkanja imajo široko paleto uporab, običajno se uporabljajo za posteljna pregrinjala, oblačila, zgornje dele čevljev in okrasne tkanine.
Satenasto vezavo lahko izrazimo kot ulomek. Števec predstavlja število niti v enem tkalskem ciklu, skrajšano število niti; imenovalec predstavlja število preje (število preje osnove) za saten s stransko stranjo po -osnovi in število vrvic v votku za saten s stransko stranjo votka-. Cikel satenastega tkanja ima vsaj 5 preje, število niti (število tkanja) pa mora biti večje od 1 in manjše od števila preje v ciklu tkanja minus 1. Število preje (število tkanja) in število ciklov tkanja morata biti relativno prazna.
Keper tkanje
Struktura blaga, v kateri so zaporedni šivi osnove in votka na sosednjih prejah osnove (votka) razporejeni v diagonalnem vzorcu, kar ustvarja neprekinjeno diagonalno vezavo na površini blaga. Ena sama ponovitev keprove vezave zahteva vsaj tri preje. Tkanje tkanin iz keperja je bolj zapleteno kot tkanine s platno vezavo, saj zahteva vsaj tri okvirje. Pojav keper tkanin je zaznamoval pomemben razvoj tehnologije tkanja in strukture tkanine. Tkanine z vzorci keperja so na Kitajskem obstajale že v času dinastije Shang. Svilene tkanine, kot sta damast in keper, so tkane s keperjem in njegovimi različicami. Keper vezavi se pogosto uporabljajo, na primer v bombažnih in volnenih tkaninah, kot so kaki, serž in gabardin, ter v svilenih tkaninah.