Tkanje je starodavna oblika umetnosti, ki je cvetela skupaj s človeško civilizacijo. Njegov izvor je mogoče izslediti v primitivni družbi, ko so ljudje za preživetje začeli uporabljati takoj dostopna rastlinska vlakna, kot so drevesno lubje in listi trave, da bi ustvarili preproste tehnike tkanja za oblačila, zatočišča in posode.
Z napredovanjem družbe so materiali za tkanje postali bolj raznoliki, od rastlinskih do živalskih, kot sta volna in svila. Tudi tehnike tkanja so postajale vse bolj sofisticirane in so se razvijale od preprostega ploskega tkanja do zapletenega tri{1}}dimenzionalnega tkanja z bogato izbiro vzorcev in barv.
Na Kitajskem ima tkanje globoko kulturno dediščino. Različne regije in etnične skupine imajo svoje edinstvene stile in tehnike tkanja.
Te tehnike tkanja nimajo samo uporabne vrednosti, ampak imajo tudi bogate kulturne konotacije in nacionalna čustva. Prenašajo se skozi generacije in so postale nepogrešljiv del tradicionalne kitajske kulture.